Razkriška župnija je v zadnjih petindvajsetih letih, posebno pa po slovenski osamosvojitvi, v veliki meri zaznamovala naše javno življenje. Njeno ime je postalo sinonim prizadevanja za narodne pravice v Cerkvi. Zato je seveda stopilo v ozadje, da ima tudi božjepotno preteklost in značaj.
Razkrižje je zelo stara naselbina (sprva last Celjanov, nato Zrinjskih, nazadnje Altheimov). Tu je bilo že v davnini pomembno prometno križišče, ki je dalo kraju ime, ker se križajo poti proti Lendavi, Ljutomeru, Čakovcu in Varaždinu. Reki Mura in Ščavnica sta prav tako dali svoj pečat tej prometnosti. V krajih, kjer so bili mostovi, so radi postavljali kipe mučeniškemu svetniku Janezu Nepomuku.
Razkrižje je vse do leta 1942, ko je postalo župnija, spadalo pod župnijo Štrigova na današnjem Hrvaškem. Tamkajšnji župnik Tomaž Dolar je leta 1743 dal postaviti na Razkrižju ob reki Ščavnici kamnit steber s kipom sv. Janeza Nepomuka. Ker se je kmalu razširilo med Ijudmi, da so pri tem kipu Ijudje uslišani in jih je vedno več prihajalo sem, zbralo pa se je tudi že nekaj darov, je Dolar sklenil pozidati kapelico, kamor je postavil njegov kip. Pa tudi ta ni več zadoščala. Poleg navala množic jo je ogrožala še Ščavnica, ki je rada poplavljala, zato je iskal primernejši kraj, kamor bi postavil večje svetišče. Takrat se mu oko ustavi na vzvišenem griču, od koder je bil lep razgledna vse 
Prekmurje, Ljutomerske gorice in proti Medžimurju. Zemljišče je bilo last grofice Ane Altheim. Na župnikovo prošnjo je rada odstopila zemljo za zidavo cerkve. Dela pa so napredovala zelo počasi. Leta 1747 so začeli zidati današnji prezbiterij. Župnik Dolar ni dočakal konca, ampak je prej umrl v Gradcu. Leta 1756 so zato, da bi dela hitreje napredovala, ustanovili posebno bratovščino sv. Janeza Nepomuka, ki jo je potrdil tudi papež Benedikt XIV.. Ostanke bratovske knjige, njene dragocene platnice, še zdaj hranijo v cerkvi. V šestdesetih letih 18. stoletja so zidovi vendarle zrasli do višine, da so nanje postavili streho. Končno je prišel čas, ko so znameniti kip Janeza Nepomuka prinesli iz stare kapelice ob Ščavnici v novo, veliko cerkev (9. avgusta 1766).
Kmalu zatem je prišel v Štrigovo nov župnik, ki se je še bolj zavzel za to novo podružnico z veliko cerkvijo. To je bil Ivan Šimonič. Njegova zasluga je tudi prvi zapis o cerkvi sv. Janeza Nepomuka. Poskrbel je, da so se dela pri cerkvi dokončala. Leta 1777 so postavili oltar, delo mojstra Martina Mitermayerja iz Ormoža, Šimonič je poskrbel za obokanje cerkve in novo streho. Ker je bila zidava tako velike cerkve hudo breme za razkriško sosesko in štrigovsko župnijo, je denar zbiral na vseh koncih, tudi pri cesarici Mariji Tereziji. Zidarska (mojster Ivan Paksnar iz Varaždina) in opremljevalska dela na Razkrižju so bila končana 16. maja 1779. Tak-rat je k zahvalni pobožnosti prišlo kar sedem procesij: tri iz Prekmurja, tri iz Medžimurja in ena iz Štajerske. Leto dni pred tem so bile namreč Štrigova in sosednje župnije obvarovane pred hudo nesrečo. Zasluge za to so pripisali priprošnji sv. Janeza Nepomuka. Z Ogrskega je prišel velik oblak kobilic, ki bi uničil ves pridelek in zelenje, a je hud veter kobilice pregnal drugam. Cerkev so posvetili leta 1784. Zadnje veliko zidarsko delo pri cerkvi je bil zvonik. Petdeset metrov visokega so pozidali leta 1908 v času župnika Ivana Ivka.
Današnja razkriška cerkev je prostorna poznobaročna stavba, ki jo zaključuje prezbiterij. Nad njim je kupola s svetlobnico. Oprema je veliko skromnejša od prostora: poleg glavnega oltarja in prižnice, ki sta delo mojstra Mitermayerja, so še trije stranski oltarji: Matere usmiljenja, Jezusovega krsta in sv. Florijana. Zadnjega naj bi prenesli iz štrigovske farne cerkve, zato so Štrigovčani imeli vselej navado sem romati na god sv. Florijana. Posebna dragocenost cerkve je t.i. indijski križ. Sem naj bi, kakor pove napis, prišel iz Indije prek Holandije in Dunaja. Tam so ga hranili v cesarski zakladnici. Leta 1783 ga je sorodnik župnika Šimoniča Jožef Kerestur posredoval razkriški cerkvi. Okrašen je s školjčno biserovino.
je ena od značilnih posebnostih Prlekije in mogoče najtipičnejša prleška kulinarična jed...
